Kanček več spominov

[Tashy]

Kanček več spominov

To razmišljanje je nastalo v odgovor sicer dobronamernih besed, ki pa vendarle lahko zelo bolijo: »Mogoče je pa bolje tako, zdaj, kot pa...«


Kdaj je pravi čas, da gre duša svojo pot?

Morda takrat, ko še skrita je očem,
ali takrat, ko sploh še ni oblike,
morda takrat, ko je uradno le še plod,
ko sploh še imena Človek nima?
Morda še predno se rodi
ali čimprej, ko z nami še ni preveč stika?

Kaj vse bi dal za srečo ob spoznanju,
ob črtici, ob dokazu, da si tu.
Kaj vse bi dal za prve nežne brce,
kaj vse za kolcanje, za božanje trebuha.
Kaj vse bi dal, da slišim prvi jok,
za prvi stisk, dotik njegove tople kože.
Kaj vse bi dal za kanček več spominov!

Morda je pravi čas takrat, ko človek je še majhen,
ko v njem se še nedolžnost skriva,
ko ne pozna še tega sveta grozot,
še preden dobro začne svojega življenja pot?
Morda takrat, ko še vse znanje vase črpa,
ko še ni svojeglav, ko še ni najstniških težav?

Kaj vse bi dal za prvi ta nasmeh,
za čebetanje, za prvi plosk malih rok.
Kaj vse bi dal za prvo kobacanje,
za prvi poljubček, za prve korake, za prve besede zlate.
Kaj vse bi dal, da bi ga o lepotah stvarstva učil,
kaj vse bi dal za prvo pot v šolo, prvo oceno, prvo odbito žogo.
Kaj vse bi dal za kanček več spominov!

Morda je čas takrat, ko nima še družine,
ko se s partnerjem še ni na skupno pot podal,
morda takrat, ko še nima otrok,
ali ko ga otrok še ni dobro spoznal?
Morda pa takrat, ko otroci so že veliki,
ko jih že pospremil je v odrasli svet?

Kaj vse bi partner dal, da več bi skupaj doživela,
da bi ga za roko še na en sprehod peljal.
Kaj vse otrok bi dal, da starša bi spoznal,
se stisnil v varen topel objem,
kaj vse bi dal da bi starša vprašal za nasvet,
čeprav je že odrasel, tega res bi bil vesel.
Kaj vse bi dal za kanček več spominov!

Morda je res pravi čas takrat, ko človek je že star,
ko v breme je najbližjim, tako se zdi,
takrat, ko se ne spomni včerajšnjega dne,
morda takrat, ko misli tavajo v daljini?

Kaj vse bi dal, da preteklost prek njega bi spoznal,
da slišal bi še enkrat zgodbo iz daljine,
kaj vse bi dal, da življenskih modrosti bi z nami delil,
da bi še vsaj enkrat z njim se pogovoril.
Kaj vse bi dal za kanček več spominov!

Besede, da je boljše zdaj, tako, kot pa kasneje,
nikoli tolažbe nam ne dajo,
čeprav je toliko razlogov in razlag,
za nas ni nikoli pravi čas,
vseeno radi bi še vsaj trenutek.

Kaj vse bi dal za še minuto, uro, dan!
Kaj vse bi dal za kanček več spominov!