Sodobna družba, zaznamovana s proizvajanjem in pridobivanjem in s tem skorajda z neskončnostjo lastne biti ali samovšečno večnostjo, je iz zavesti izrinila minevanje in prenehanje - smrt nekoga.
Generacije pred nami so se znale z življenjskim krogotokom veliko bolje spoprijemati. Danes o smrti neradi govorimo, v naši kulturi je bolj ali manj tabu. Odrivamo jo. Izgubo sanj, upanja, vere v prihodnost, vira ljubezni in veselja ter novih moči in navdihov najbrž lahko dojame le tisti, ki je sam doživel to. Otroci naj ne bi umirali, vsak starš pričakuje, da bo umrl pred svojim otrokom. Zelo zaboli spoznanje, da je najlažje zanikati smrt nekoga čisto majhnega, nekoga, ki je komaj začel živeti.

Otroci umrli med nosečnostjo in novorojenčki, ki umrejo kmalu po porodu, so tako majhni in tako kratek čas so med nami, da bi jih najraje čim prej pozabili. Njihova smrt je za starša izredno boleča, očetje to bolečino preživljajo po svoje, pri materi pa se občutku nenadomestljive izgube prilepi še občutek, da je odpovedala kot nosilka življenja. Skoraj vsak verjetno pozna koga, ki je v nosečnosti izgubil otroka ali je ta umrl kmalu po porodu. Le malo pa vemo o tem, kaj takšna izguba pomeni in kako naj bi ravnali, ko se to zgodi. Še huje je s starši, ki se jim takšna izguba pripeti. Sprašujejo se, ali so še normalni, ko več tednov in mesecev nezadržno tečejo solze, ko jih vsak pogled na zdravega otroka zaboli in ko jih to, da jih bližnji, prijatelji in znanci gledajo z nerazumevanjem, silno razjezi. Ampak bolečina je tukaj in če jo poskušajo potisniti v stran in pozabiti, le še močneje kljuje.

Žalujočim staršem pri nas doslej ni bila ponujena skoraj nikakršna pomoč. Literature o tem, kaj se dogaja z njimi, ni bilo. Ni bilo podpornih skupin, kamor bi se lahko zatekli. Prav tako je zelo malo strokovnjakov, ki bi se posebej ukvarjali problematiko. V medijih se o tem problemu ni pisalo ali govorilo. V tujini je to povsem drugače, saj obstajajo številne podporne skupine, tovrstne literature, tako poljudne kot strokovne, je v obilju in na internetu obstajajo strani, namenjene staršem, ki so na tak način izgubili otroka – da se lahko izpovejo, si izmenjajo izkušnje, se pogovarjajo in potolažijo. Ne nazadnje, da vedo, da se to dogaja tudi drugim.

Na pobudo staršev, ki so izgubili otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu, smo pred kratkim ustanovili Društvo SOLZICE . Namen društva je pomoč žalujočim staršem in njihovim družinam, v težkem obdobju soočanja z izgubo otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu. Član društva lahko postane vsak, ki je tako ali drugače povezan z otroki umrlimi med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

Svoj namen uresničuje društvo z izvajanjem naslednjih nalog :

• seznanja žalujoče s pravicami ob tragičnem dogodku;
• posreduje naslove institucij,kamor se lahko obrne žalujoča družina in ostali;
• organizira predavanja za starše in svojce ob pomoči zunanjih sodelavcev;
• organizira srečanje članov društva (strokovna, javna )
• sodeluje s sorodnimi društvi;
• pripravlja publikacije za žalujoče starše, družinske člane in ostale..

Z izdajo knjige PRAZNA ZIBKA, STRTO SRCE želimo uresničiti osnovni cilj – pomagati žalujočim staršem in vsem tistim, ki se v vsakdanjem življenju srečujejo z njimi. Bralec bo ob prebiranju knjige začutili vso tisto bolečino, s katero se soočajo žalujoči starši. Vsak doživlja izgubo na svoj poseben način in tudi žalost je svojstvena. Tolažba ne terja velikih besed, dovolj je bližina in razumevanje. To spoznanje izhaja iz osebnih izkušenj. Prav te smo zbrali in zapisali, da bi jih delili s tistimi, ki bodo iskali odgovore na mnoga vprašanja, ki jih postavlja stiska, obup in žalost.

Zavedamo se, da je knjiga samo ena izmed možnih oblik pomoči, toda namen društva je posredovanje tudi drugih načinov. Skupaj z Slovenskim društvom hospic bomo organizirali v Mariboru in Ljubljani skupine za podporo žalujočim staršem. Prav tako si želimo, da bi nas pri tem podprli strokovnjaki (zdravniki, psihologi, sociologi,…).